Radioterapija se vse bolj razvija v smeri MR-vodenih in prilagodljivih tehnik. Lagendijk in sodelavci (Nature Reviews Clinical Oncology, 2014) poudarjajo pomen povezovanja slikanja in terapije.

V prihodnosti morajo biti materiali dozimetrično natančni in zelo združljivi s slikovnimi tehnikami, kot sta CT ali MRI. Nastanek artefaktov ali nejasne vrednosti gostote lahko otežijo načrtovanje in preverjanje terapije ter povzročijo negotovosti pri izračunu odmerka. Ta lastnost je še posebej pomembna v kontekstu prilagodljive radioterapije, kjer sta slikanje in zdravljenje vse bolj prepletena. Bolusni materiali bi zato morali ponujati stabilne in ponovljive fizikalne lastnosti skozi celotno trajanje zdravljenja. Hkrati se vse bolj poudarjajo vidiki, kot so higiena, ponovna uporabnost in pacientu prijazna uporaba. Glede na prihodnost radioterapije je jasno, da materiali ne smejo biti le funkcionalni, temveč tudi optimalno integrirani v digitalne in slikovno vodene delovne procese.